Za na splet - nekaj mojega
V začetku januarja se običajno ne dogaja prav veliko in temu primerni so tudi prispevki na naši spletni strani. Pač zatišje pred nevihto, ki sledi ob poplavi(ci) tekem od meseca marca naprej. Je pač gimnastika kot športna zvrst takšna, da se po septembrskem ogrevanju in oktobrskem prilagajanju šele novembra začnejo primerjave med društvi, klubi…, sledi dober mesec tekmovalnega zatišja (za nas kot starše pa je to zatišje vse prej kot zatišje - saj vsi poznamo "veseli december" samo razlaga je od generacije do generacije drugačna: otroci se ga veselijo, odrasli pa komaj čakamo na odrešujoči januar - vsaj kar se "laufarije" tiče. Denarnica si pa januar razlaga malce drugače…
Nekateri se še spomnimo Lorele: simpatično dekle, ki je bila v društvu dobri dve leti - če se ne motim. In danes dobimo od nje mail, da je v Franciji z gimnastiko slabše kot pri nas. Verjetno je imela v mislih "C" program - vrhunska gimnastika je poglavje zase… In prav Lorela je imela neverjetno voljo in je za seboj "potegnila" marsikatero začetnico.
Tudi moji punci sta našli v društvu nekaj, kar ju "vleče". Ta "velika" včasih piše nalogo kakor da bi pisala zagovor magisterija… Traja in traja… In potem pač malo znorim in ji dam časa samo še 20 minut sicer ne gre na trening - in naloga je čudežno končana takoj. In v vseh letih se je zgodilo samo 1x, da bi raje ostala na dvorišču kot da bi šla na trening. Pa sva sklenila kompromis… in je šla na trening.
Včasih se malo pogovarjam s starši… in vsi se strinjamo, da bi bil dobro, če bi…
- imeli v društvu tudi kak fitness
- imeli v društvu kak bife
- imeli v Mercatorju čez cesto popust
Obstaja cel kup "če"-jev
V društvu sem že kar nekaj let in to vsak teden kar večkrat. In ni mi žal. Ko pogledam v dnevni sobi na zid mi pogled polepša kakšna diploma in cela serija medalj. Prijetno je, ko pridejo obiski ali pa kakšni "monterji" in me vprašajo, če so moje. Malce težje je priznati, da (glede na mojo postavo) niso moje… mogoče bi bilo vprašanje vmesno kakšnih 25 let nazaj… Nina jih ima kar nekaj deset (medalj namreč) in Lana jo želi prehiteti. Tekmovalnost? Seveda. In to tista zdrava. Dobili smo "ponudbo" za Zeleno jamo, pa je bil odgovor da "to ni to" in da želita ostati v Mostah. Ne želim, da postaneta stroja za šport. Mi je pa zelo všeč, da čutita pripadnost. Pripadnost skupini in društvu… In kako je lepo videti na kakšni tekmi ob razglasitvi rezultatov navdušenje ob najavi naših na stopničke…
Všeč mi je, da čutita pripadnost. Najbolj pa me veseli, da čutita obveznost. Navajata se na ritem, ki ga poznamo odrasli in ki ga tako zelo sovražimo ampak brez tega žal ne gre. Vsak dan služba, vikende imamo planirane že kakšen mesec vnaprej…
Pa naj bo dovolj napisanega. Mogoče sem malce "zabluzil" ampak prepričan sem, da veliko staršev razmišlja vsaj približno tako kot jaz.
Se vidimo pred telovadnico - lp jaz