Taborjenje v Ribnem
Vse se začne s tem kdo sploh gre v Ribno, katere punce in fantje in predvsem kateri ne. Na samem taborjenju se zgodi toliko da je Ribno še pol leta kasneje ena izmed glavnih tem v društvu in v drugi polovici leta se ugiba kakšen bo naslednji. Že sam prihod je nekaj posebnega, saj se nekateri prvič peljejo z vlakom in prvi vtisi tabora so zelo različni ampak kmalu postane glavno kdo bo s kom v šotoru. Prvi dan vedno hitro mine, saj je treba spoznati tabor in njegova pravila, poimenovati svoje šotore, se razdeliti v skupine, spoznati kuharico in zvečer imeti prvi zbor in spust zastave ter določiti prve straže tabora.
Naslednji dan seveda ni kakšnih zgodnih razgrajačev, ker vsi kar popadamo v spalne vreče in nas zbudi šele pisk piščalke, ki naznanja zbor. Jutranja telovadba ne zavzema ravno prvega mesta med zabavnimi aktivnostmi ampak skozi tabor postajamo zjutraj vedno bolj budni, tako da se kar lepo število 'tabornikov' udeleži celo jutranjega teka. Takoj ko nam vreme dopušča se odpravimo na rafting, kar je po mnenju mnogih najboljša stvar na taboru. Sicer imamo vsi težave pri oblačenju neoprena in barva rešilnega jopiča se nikoli ne ujema z barvo las, kar se izkaže za zelo nepomembno, saj takoj dobiš še čelado flurestenčno rumene barve. In tako se
podamo po Savi za katero iz izkušenj vemo da ne spada ravno med najbolj tople reke, ampak presenetljivo hitro ti postane vroče ob veslanju čez brzice.
Ko se že v zboru pove: Pripravite si brisačo, kopalke, sončno kremo in obujte superge ne natikačev, se sliši: "Yes, na Bled gremo!" in ker smo športniki se do Bleda odpravimo kar peš in to vsi, tudi cicibani, ki pridno držijo korak z ostalimi. Na Bledu imamo tudi tekmovanje v plavanju z rokavčki ali pa brez, topogan dodobra izkoristimo in starejši s skoki v vodo pokažejo da trenirajo gimnastiko in ne npr. kegljanja. En cel dan namenimo izletu v Bohinj in gremo najprej jahat, kjer se izkaže da nekateri ki še nikoli niso jahali zadevo popolnoma obvladajo, seveda ob napotkih dreserja, pokaže pa se tudi da dobra volja konja ne škoduje ter da so konji lahko še bolj trmasti od ljudi, kar ugotoviš če sediš na konju in se ta noče, pa noče premaknit :). Ko vsi opravimo z našimi častnimi krogi jahanja, nas avtobus zapelje v sam Bohinj, kjer se naplavamo, natunkamo in nasončimo. Za konec dneva se odpravimo še plezat, kjer samo vodenje plezanja prepustimo strokovnjakom, da nam oni povedo kako in kaj in za katero skalo naj se primemo. Na plezanju se pokaže da imamo nekateri še vedno težave s tem katera je desna in katera leva roka, ampak važno je da vsi splezamo najvišje kolikor zmoremo in ni jih malo, ki zmorejo čisto do vrha. Po takšnem napornem dnevu se prileže tematski dan v taboru in skozi leta smo imeli že živalski, nezemljanski, glasbeni dan, lansko leto pa smo vsi postali za en dan pripadniki različnih plemen. Skozi cel tabor tudi tekmujemo v različnih nalogah za mini olimpijado, se pomerjamo v različnih športnih disciplinah, od metanja kopja do balinanja imamo tudi turnir v nogometu in odbojki. Vsako leto tudi ocenjujemo pospravljenost šotorov in temu primerno razglasimo najbolj pospravljenega in tistega katerega se je bolje izogibati.
Ribno je vedno zakon, pa tudi če nam jo vreme zagode, kar je če smo čisto iskreni bolj pravilo kot pa izjema. Vsako leto se vračamo domov polni novi izkušenj in prijateljstev, saj zadnji dan mine poleg pospravljanja, pričakovanja staršev in piknika v znamenju izmenjave telefonskih številk in emailov. Določenih dogodkov s taborjenja nikoli ne pozabiš, vprašajte mene, ki v Ribno hodim že petnajst let.
Tina