POHOD NA ŠMARNO GORO
Tistega sobotnega jutra smo vsi z optimizmom gledali v nebo. Bo zdržalo ali ne? Bo že moralo, smo si rekli. In tudi je. Vreme namreč. Pohodne čevlje na noge in pot pod noge (če smo natančnejši, najprej pod gume). Na parkirišču v Tacnu so se že pred pol deseto uro nabirali nadebudni pohodniki. Z namenom, da dokažemo, da naše športno udejstvovanje ni omejeno le na telovadnico in da smo v duhu prijetnega druženja pripravljeni narediti tudi kaj za svoje telo. Ob dogovorjeni uri je proti vznožju Šmarne gore krenila kolona 61 pripadnikov našega društva. Bilo bi nas še več, smo ugotovili kasneje. Nekateri starši so se namreč na željo otrok tej prijetni dogodivščini kar odpovedali. Upamo, da se naslednjič ne bodo pustili prepričati. Kljub temu je bil pogled na tako število zbranih otrok in njihovih staršev vzpodbujajoč za naše društvo, v smislu razvijanja pripadnosti in medsebojnega sodelovanja. Tempo je vsak prilagajal svojim zmožnostim, na vrh pa smo konec koncev prispeli prav vsi. Tudi najmlajša udeleženka te ekspedicije, 3 letna Lana. Na vrhu je sledila malica (brez štrudlja ne gre) in medsebojno kramljanje o tej in oni stvari. Najmlajši so se zabavali tudi na igralih. Da bi ovekovečili ta naš prvi skupni vzpon (ki mu bo, upajmo, sledil še marsikateri) je sledilo obvezno skupinsko fotografiranje (če vas ni na skupinski fotografiji: 20 POČEPOV!!!!!!). Sledil je še spust proti cilju in prijetno utrujeno slovo.
Upajmo, da nas bo na naslednje podobni odpravi še več. Padla je celo ideja: 100 članov na Šmarno goro. Sliši se dobro. Pa nam boste pri uresničitvi tega cilja pomagali tudi vi?
Maja Ambrožič
